Dežuje. Kot da nebo ve ... Danes je za vedno odšel moj prijatelj iz otroštva. Nisva si bila posebno blizu od vrtca dalje, vendar sva preko družinskih prijateljev ohranjala stike vsaj toliko, da sva bila na tekočem s pomembnimi dogodki drug pri drugem. Bil je eden mojih prvih prijateljev v otroštvu in v vrtcu sva bila kot rit in srajca. Stal je pred ograjo nase hise in se drl na ves glas: "Kokol, pridi vun!" In potem sva vozila rally z avtki na kupu peska pred hišo. Lepi spomini. In danes mi gre vse to skozi glavo. Čudovita žena, dve krasni puncki .. usoda pa po svoje. Fak, no ... Kje je tu pravica? Celi lajf se je boril z boleznijo, ki mu je bila očitno položena že v zibko. Zdaj vem, da več ne trpi, kar me nekako tolaži, ampak vseeno boli.
In potem se sekiramo, ker je v službi preveč dela, ker je gužva na cesti, ker so otroci poredni, ker nam ne gre vse po načrtu ... Oh, ko bi vedeli, da je lahko vsak dan nas zadnji ... kajne, da se za te stvari ne bi sekirali vec?
Dihali bi s polnimi pljuči nas mariborski zrak, šli še zadnjič na sprehod ob Dravi, peš na Pohorje ali objeli svoje bližnje ...
Ampak ne, delamo se, kot da bomo živeli večno.
Naj nam življenje ne bo samoumevno ...
Počivaj v miru, dragi Peter 💔
In potem se sekiramo, ker je v službi preveč dela, ker je gužva na cesti, ker so otroci poredni, ker nam ne gre vse po načrtu ... Oh, ko bi vedeli, da je lahko vsak dan nas zadnji ... kajne, da se za te stvari ne bi sekirali vec?
Dihali bi s polnimi pljuči nas mariborski zrak, šli še zadnjič na sprehod ob Dravi, peš na Pohorje ali objeli svoje bližnje ...
Ampak ne, delamo se, kot da bomo živeli večno.
Naj nam življenje ne bo samoumevno ...
Počivaj v miru, dragi Peter 💔